Živijo

György Dragomán (rojen leta 1973 v romunskem mestu Tirgu Mures) je uveljavljeni madžarski pisatelj mlajše generacije. Doslej je v knjižni izdaji objavil dve deli. Leta 2002 je izdal delo z naslovom A pusztitas konyve, kar bi v slovenščino prevedli kot Knjiga uničenja, temačen roman o življenju mladega arhitekta, ki v od boga pozabljenem zaporu z grozo sluti genocid. Že naslednje leto je za omenjeni roman prejel nagrado za najboljši prozni prvenec leta 2002.
Gre za izjemno nadarjenega in svojevrstnega avtorja, kar dokazuje tudi njegov drugi, zdaj v slovenščino prevedeni roman Beli kralj (v izvirniku A fehér király), izšel je leta 2005. Roman Beli kralj je skupek osemnajstih zgodb, ki jih povezuje pripoved enajstletnega dečka, potem ko mu pred očmi odvedejo očeta v zloglasno delovno taborišče. Džata, tako je ime dečku, ostane edini moški pri hiši, saj celo stari oče po sinovi aretaciji ostane zvest oblasti. V tej pretresljivi prvoosebni pripovedi dečka iz blokovskega naselja v času nekdanjih totalitarističnih režimov vzhodnega bloka –Romunije, Madžarske – pa se postopoma izriše kompleksna in tragična izkušnja posameznika v razmerju do trenutne oblasti, do okolja, do drugih, ki se prilagajajo napisanim in nenapisanim pravilom preživetja. Mladi György Dragomán se tragike dogajanj ne loteva patetično, z glasnim opisovanjem grozot, ki jih je povzročal totalitarizem, pač pa jih izpoveduje skozi otroška usta, tako da so zgodbe šolarsko nagajive, fantovsko razigrane, pubertetniško zvedave in navsezadnje … lepe.
In naj opozorimo še na eno izmed pisateljevih odlik, na njegov nenavadni slog, na nekakšno hlastavo kopičenje besed, ki jih ločuje le s številnimi vejicami ali le z običajnimi vezniki in se dobesedno izogiba zaključkom s piko (računalniški podatek: njegov stavek s piko se konča v povprečju šele po19 vrsticah). Takšna hlastavost se odlično ujema tudi s siceršnjo otroško ihto, z neučakanostjo glavnega junaka, ki hoče na ena mah, hkrati pomagati nemočni materi in potešiti svojo slo po igranju, z mislimi pa v istem trenutku odtavati spet kam drugam, najpogosteje seveda k očetu.
O kritiškem uspehu romana zgovorno pričajo njegovi številni prevodi, saj so Belega kralja že prvo leto po izidu začeli prevajati v kar 22 tujih jezikov.
György Dragomán je tudi prevajalec, v madžarščino je denimo prevedel dela Samuela Becketta, Jamesa Joyca, Iana McEwana, Irvina Welsha in Mickeya Donnelyja.