György Dragomán: Beli kralj, prevedel: Jože Hradil, Didakta, Radovljica 2007, 274 str., 29,90 €

To, da mera »neizgovorljivih imen (madžarskih) pisateljev« ne bo nikoli polna, priča tudi slovenska izdaja romana transilvanskega madžarskega pisatelja Györgya Dragomána. Njegov drugi roman Beli kralj (A fehér király) je izšel leta 2005 pri založbi Magvető na Madžarskem, kjer je hitro požel najbolj ugledne literarne nagrade – med njimi tudi nagrado Déry Tibor. György Dragomán je za Belega kralja literarno nagrado Sándor Márai prejel skupaj z znanim madžarskim pisateljem Pétrom Nádasom. Nekateri madžarski kritiki so potegnili povezavo med Nádasevim delom Konec družinskega romana (1977) ter Esterházyjevim Harmonia Cælestis (2003), predvsem zaradi toposa, ki se pojavi v vseh treh romanih, to je odsotnost očeta. Vse omenjene avtorje – Nádas in Esterházy sta vileniška nagrajenca – za poznavalce v Sloveniji povezuje tudi ime prevajalca. Jože Hradil, prevajalec, urednik in slovaropisec je v zadnjih letih poslovenil dela, ki so izstopajoči pokazatelji svetovne kariere madžarske literature. Med njimi je knjiga Sándorja Máraija Sveče so dogorele, ki je bila razprodana v hipu. Prevedel je tudi prvi in tretji del tetralogije Imreja Kertésza Brezusodnost (1975), za katerega je avtor leta 2002, sedemindvajset let po prvem izidu romana, dobil Nobelovo nagrado ter Kadiš za nerojenega otroka (1996.)
Prevajanost v tuje jezike je vedno nekakšno merilo uspešnosti književnega dela, čeprav bi se našla marsikatera odlična knjiga, ki ji iz različnih razlogov ni uspelo priti v tuje knjigarne. To ne velja za Dragománov drugi roman. Zunaj madžarskih meja je roman Beli kralj najprej pritegnil pozornost nemške založbe Suhrkamp. Priznanje mednarodne javnosti in zanimanje tudi drugih tujih založb je prinesla objava poglavja Skok v ameriški reviji Paris Review. Kmalu po objavi so bile pravice prodane ameriški Houghton Mifflin ter angleški Doubleday založbi. Beli kralj je v poljščini že izšel, trenutno pa ga prevajajo še v šestnajst tujih jezikov, med njimi tudi v katalonščino in izraelski jezik.
Dragomán je v nekem intervjuju odkril od kod je dobil navdih za svoj drugi roman. »Leta 2002 sem poslušal intervju z legendarnim nogometnim vratarjem Helmuthom Duckadamom iz moštva Steaua iz Bukarešte. Leta 1986 je na pokalu UEFA v finalu proti Barceloni obranil štiri enajstmetrovke in po tekmi izginil. Krožile so govorice, da mu je romunski diktator Nicolas Ceausescu zlomil roke zaradi ljubosumja na njegovo slavo. Potem pa se je, kot da se ne bi nič zgodilo, pojavil na televiziji. Ničesar ni spregovoril o tem, kaj naj bi se dogajalo z njim. Povedal pa je, kako se je moštvo pripravljalo na tekmo po katastrofi v Černobilu. »Nam, vratarjem, so svetovali naj se izogibamo stikom z žogo, ker le ta pobere radioaktivnost s trave.« Ta skrajno absurdni stavek sem slišal z otroškim glasom in se v knjigi skoraj dobesedno pojavi v poglavju Konec sveta. Ta otroški glas, ki sem ga na ta način našel, je bil tako močan, da se oglasi v osemnajstih kratkih zgodbah, iz katerih je sestavljen roman ”.
Kratke zgodbe v romanu povezuje pripovedovalec, enajstletni fant, ki živi v mestu, ki ni posebej poimenovano in v katerem govorijo več jezikov, v času, ki tudi ni natančno določeno, v okolju, kjer med otroci vlada nasilje in se izoblikuje najhujša hierarhija. Kot pravi sam avtor: „Od vrtca naprej se otroci nenehno soočajo s sistemi prevlade. Ko sem se s kom srečal, sem vedno najprej pretehtal, ali bi ga lahko pretepel, ali ne?„
Enajstletni pripovedovalec romana opazuje in pripoveduje z radovednostjo, vendar dogodkov ne ocenjuje. Njegova prvoosebna pripoved nam razprostre pravcato antropološko študijo o naravi nasilja, fizične premoči in oblasti. Bralec se znajde v samem jedru diktature in nasilja, v okolju, kjer odrasle ljudi telesno in duševno iznakazi sistem, medtem ko odraščajo otroci brez očetov, brez tistih torej, ki bi jih lahko zaščitili.
Brezkompromisnost in grozote totalitarizma se v pogovorih izgubljenih otrok kažejo kot vsakdanje dejstvo, normalna usoda. Miselnost, da je vsa ta absurdnost sprejemljiva, družba in okolje že otrokom privzgajata s prijaznimi besedami, grožnjami ali po potrebi tudi s fizičnim nasiljem. Dragomán zna izbrati jezik, s katerim vznemirljivo ubesedi absurdnost družbe: »… sva se s Sabijem samo spogledala in vedela, da sva resnično v hudih škripcih, in tedaj je Sabi rekel, da bo najbolje, če odideva na železniško postajo, skočiva na kak tovorni vagon in se odpeljeva v Petroženy in se priglasiva za rudarja, ker je slišal, da tam zaposlujejo tudi otroke, in ko se priglasiš za delo, te čisto nič ne vprašajo, ker je tam vedno tako velika potreba po delavcih, toda jaz sem mu rekel, da naj on gre, če hoče, jaz pa ne bom šel, ker mi ni do smrti od pljučne silikoze«.
Odsotnost očeta v romanu Beli kralj, njegovo iskanje, občasna iluzija, da se je oče vendarle vrnil, je v zgodbi vseskozi prisotna. Vsako poglavje romana, tako kot tudi vsaka poteza v šahu, se nanaša na belega kralja, na očeta, ki ga je moč znova prisvojiti le na ravni iluzije. Dragomán je tretji med v Transilvaniji rojenimi madžarskimi pisatelji, čigar delo je izšlo v slovenščini v zadnjih štiridesetih letih. Medtem ko se znamenita trilogija Árona Tamásija o petnajstletnem dečku Abel, ki se mora sam znajti kot gozdni čuvaj na planini Hargiti (Abel v divjini – 1932-1934, Pomurska založba 1968) konča s povedjo: »Zato smo na svetu, da bi bili nekje doma«, je Dragomán ob izidu knjige Beli kralj citiral Joycea: »Da bi bil modernist, mora človek izgubiti svojo družino, svojo domovino in vero« … ter z nasmeškom sklenil misel: »… in to je točno tisto, kar se je meni tudi zgodilo«.